Kaj so nam mladi povedali o vodi

Na obali otoka Lezbos je moderator skupini mladih izročil vedro vode in jih prosil, naj si jo razdelijo. Temu ni sledil pogovor o hidrologiji. Razvil se je pogovor o tem, kdo sprejema odločitve, kdo pri njih ostane prezrt in kaj se zgodi, ko ljudje, ki jih odločitve najbolj zadevajo, niso prisotni v trenutku njihovega sprejemanja.

Ta preprosta vaja povzema bistvo ugotovitev projekta FLOWGEN. V vseh štirih partnerskih državah mladi vode niso razumeli kot tehničnega vprašanja. Razumeli so jo kot vprašanje pravičnosti in zelo jasno pojasnili, zakaj ne pričakujejo več, da bodo pri odločitvah, povezanih z vodo, dejansko vključeni.

Kaj smo izvedli

Med jesenjo in začetkom decembra 2025 so štirje partnerji projekta FLOWGEN izvedli nacionalne fokusne skupine: Kersnikova Institute v Sloveniji, LATRA v Grčiji, Youth Bridges Budapest na Madžarskem in Esplai Social v Španiji.

V razpravah so sodelovali mladi, mladinski delavci, študenti, okoljski strokovnjaki, prostovoljci nevladnih organizacij, zaposleni na področju turizma, ribištva in obalnih dejavnosti ter strokovni delavci, ki delajo z mladoletniki v migracijskem centru.

Srečanja so temeljila na predhodni raziskavi literature in bila organizirana okoli štirih tematskih sklopov:

• vodna pravičnost in upravljanje,

• sodelovanje in voditeljstvo mladih,

• modro gospodarstvo in podjetništvo,

• kompetence, izobraževanje in priznavanje učenja.

Uporabljene metode so bile izrazito participativne: pripovedovanje zgodb, skupinsko kartiranje, vizualna facilitacija s pomočjo plakatov, vaja z vedrom vode ter razprave za okroglo mizo.

Ugotovitev 1: Modro gospodarstvo ostaja nevidno, dokler ga ne povežemo z lokalnim okoljem

Poznavanje koncepta modrega gospodarstva je bilo v vseh štirih državah razmeroma nizko. To ni kritika udeležencev, temveč ugotovitev o tem, kako se ta koncept predstavlja javnosti.

Ko smo mlade vprašali, kaj zanje pomeni modro gospodarstvo, so odgovarjali na podlagi tega, kar poznajo iz svojega okolja. V Grčiji so omenjali ribištvo, turizem, pomorstvo in pristaniške dejavnosti. V Sloveniji okoljsko podjetništvo. V Španiji biotehnologijo, obalni inženiring ter morsko biotsko raznovrstnost.

Nato se je razprava spremenila. Ko so bili predstavljeni konkretni lokalni primeri – trajnostni izleti z ladjo, čiščenje obale, vpliv turizma na vodne vire ali projekt krožnega gospodarstva v lokalni skupnosti – je koncept postal takoj razumljiv.

Udeleženci so brez težav prepoznavali nove priložnosti: ekoturizem, okoljsko spremljanje, varovanje biotske raznovrstnosti ter podjetja, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta in prispevajo k razvoju skupnosti.

Sporočilo za vse, ki razvijajo izobraževanja o modrem gospodarstvu, je jasno: abstraktni pojmi sami po sebi ne delujejo. Razumevanje ustvarjajo konkretni primeri.

Ugotovitev 2: Možnosti za sodelovanje obstajajo, vendar jim mladi ne zaupajo več

Najbolj dosledna ugotovitev v vseh štirih državah se je nanašala na sodelovanje pri odločanju.

Mladi so opisovali mehanizme sodelovanja, ki obstajajo predvsem na papirju, v praksi pa redko prinesejo dejanske spremembe. V Španiji so jih označili kot simbolične oziroma zgolj formalne. V Grčiji so opozorili na nejasne postopke, razlike med mestnimi in podeželskimi območji ter pomanjkanje informacij.

Na Madžarskem so izpostavili odsotnost praktičnega državljanskega izobraževanja. V Sloveniji so si želeli bolj strukturiranih poti vključevanja prek šol, nevladnih organizacij in mladinskih centrov, saj neformalni kanali pogosto ne vodijo nikamor.

V Španiji se je pokazala še ena pomembna vrzel: številni mladi so povedali, da jih nihče nikoli ni naučil, kako dejansko deluje državljansko udejstvovanje – kako pripraviti peticijo, organizirati javni shod ali kaj sledi po njem.

Kljub temu je bila pripravljenost za sodelovanje velika v vseh državah. Mladi so poudarili, da bi se vključili, če bi bile priložnosti dostopne, povezane z lokalnimi potrebami, praktične in bi imele viden učinek.

Izgubili niso zaupanja v sodelovanje kot tako, temveč v njegovo navideznost.

Ugotovitev 3: Znanje obstaja, priznanje pa ne

Udeleženci so povedali, da večino kompetenc, ki jih zahteva modri in zeleni prehod – okoljsko pismenost, digitalne spretnosti, komunikacijo, projektno vodenje, timsko delo in kritično mišljenje – pridobijo zunaj formalnega izobraževalnega sistema.

Pridobivajo jih s prostovoljskim delom, aktivizmom in sodelovanjem v skupnosti.

Posebej v Sloveniji in Grčiji so poudarili, da jih je največ naučilo prav izkustveno učenje.

Kljub temu večina tega znanja ni uradno priznana.

V Španiji so udeleženci certifikatom pripisovali vrednost predvsem takrat, ko so bili povezani z zaposljivostjo in uradnim priznanjem. Mikrodokazila so ocenili kot obetavna, vendar še vedno premalo poznana in razumljena.

Na Madžarskem so kot ključne kompetence izpostavili kritično mišljenje, empatijo in vztrajnost – ravno tiste spretnosti, ki jih običajna spričevala praviloma ne odražajo.

V vseh štirih državah so udeleženci podprli razvoj bolj prilagodljivih sistemov priznavanja znanja, ki bi upoštevali različne poti učenja in bili tesneje povezani s trgom dela.

Kot pomembna vrzel je bila v vseh državah izpostavljena tudi izobrazba na področju podnebne odpornosti.

Ugotovitev 4: Štiri države, isto vprašanje, štirje različni poudarki

Podobnosti med državami so bile izjemne, prav tako pa tudi njihove razlike.

• V Sloveniji so vodo obravnavali predvsem skozi upravljanje in dolgoročno načrtovanje podnebnih sprememb. Posebej so izpostavili ustavno zaščito pitne vode ter potrebo po preventivnem ukrepanju namesto odzivanja šele po poplavah.

• V Grčiji so udeleženci najtesneje povezali modro gospodarstvo z dejanskimi načini preživetja ljudi ter poudarili vplive podnebnih sprememb, kot so poplave, suše, onesnaževanje in degradacija obalnih območij.

• V Španiji so bile v ospredju regionalne razlike v dostopnosti in kakovosti pitne vode ter pritisk množičnega turizma in urbanizacije na vodno infrastrukturo.

• Na Madžarskem je bila voda predstavljena predvsem kot vprašanje človekovih pravic in etike. Udeleženci so opozorili na problem zaračunavanja osnovne življenjske dobrine ranljivim skupinam ter zahtevali večjo odgovornost industrije, zlasti proizvodnega sektorja ter področij digitalnih tehnologij in umetne inteligence, zaradi njihove velike porabe vode.

Posebej zanimiva ugotovitev madžarske fokusne skupine je bila spontana razprava o umetni inteligenci. Mladi je niso omenjali zaradi njenega okoljskega vpliva, temveč zato, ker po njihovem mnenju spreminja način učenja, razumevanja informacij in dojemanja sveta. V razpravi o vodi to ni bila nepomembna digresija, ampak pomemben vpogled.

Kaj je ta raziskava spremenila?

Raziskava, ki ne vodi do sprememb, je zgolj drag način potrditve tega, kar smo že vedeli. Ugotovitve projekta FLOWGEN pa so dejansko vplivale na nadaljnji razvoj projekta.

Na njih neposredno temelji Metodološki priročnik FLOWGEN.

Ker mladi največ znanja pridobijo zunaj učilnic in to znanje pogosto ostane nepriznano, je projekt razvil sistem mikrodokazil (microcredentials), ki priznava uporabno znanje, prenosljive kompetence in predhodne učne izkušnje. Sistem sprejema vizualne, ustne, sodelovalne in praktične dokaze o učenju, ne le pisnih nalog.

Ker mladi ne zaupajo simboličnim oblikam sodelovanja, projekt FLOWGEN mladim namenja vodilno vlogo pri načrtovanju in izvajanju resničnih pobud v njihovih lokalnih skupnostih.

In ker modro gospodarstvo postane razumljivo šele skozi konkretne lokalne primere, celotno učno gradivo projekta temelji prav na njih.